Soba ostaja prazna.
Pepelnik je še zdaj poln vseh cigaretnih ogorkov iz tistega dne.
Ne, ne želim se ga znebiti.
Spominja me. Spominja na življenje.
In tvoj vonj še vedno veje skozi moje misli.
Kandiran sladkor in češnje.

Razbija mi v ušesih.
Od vseh njihovih nasvetov in prepričevanj.
Pa saj imajo prav.
Prav vsi imajo prav.
Toda hudič vedno daje najslajše obljube.
Vedno najbolj dišijo.
Vedno so s tabo.

Zadnje čase grem od časa do časa v cerkev. Občudovat arhitekturo ne boga. Tako kot ti.
Včasih upam da te srečam. Skrivam se med stebri in čakam.
Pa pride mimo duhovnik in me vpraša kaj iščem.
Odgovorim mu z vsem srcem: Življenje, gospod. Življenje.
Pa saj ne razume. Že kot majhnemu so vcepili v glavo da je Bog življenje.
Ko odide se zamislim. Mogoče pa je res.
Bog je res življenje.
A kaj ko si moj Bog - Ti.