Ubijaš preproste besede z zapletenimi stavki,
ubijaš majhne nežnosti s svojim gromozanskim kriljenjem.
Drama. Drama. Drama!
Se še nisi naučila, da pes, ki laja ne grize?

Tkanina se strga. Zaviranje gum in vonj smoga.
Pod mano vozijo avti kdovekam.
Pod mano teče reka življenje.
Niti ne zavedajo se tega da vzporedno z njimi teče še kdo.
Zavijejo levo, zavijejo desno in ga povozijo.
Povozijo mu sanje in ljubezen.
Ampak neketeri se poberejo.
Drugi spet ostanejo tam.
Zavedno ležijo na cesti in gledajo zvezde iz blata.
Sanjajo o njih, si jih želijo.
Pa obupajo. Zakaj bi se trudili?
Za koga bi se trudili?
Njihovega razloga že zdavnaj več ni.
Ubili so ga ljudje.

Očitno ti je rok trajanja potekel, se ti ne zdi?

Za en dan se postavi v moje čevlje.
Tiste živo rdeče, z visoko peto.
Trpi žulje in boleče gležnje.
In ne prodajaj mi nasvetov.
Zadnje so kar želim kupit od tebe.
Sicer pa nevem zakaj ti je tolko do tega, da se še obremenjuješ z mano.
Živi v svojem svetu ker za mojega ne veš kako zgleda.
In če se ti je kdaj zazdelo da ga poznaš - bil je laž.
Zgrajen v obrambo pred tabo.
Moje odločitve. MOJE!
Tebi je najlažje izrečt besede, za katere ne veš kaj pomenijo meni.
Mislim da že sama ne vem da sem najbolj patetičen človek na svetu?
Da vse svoje življenje tekam za sanjami, ki se ne bodo uresničile?
Da živim v lažeh in praznem upanju?
In če je meni všeč, mi pač je. Ni tvoja stvar. Še zdaleč ne.
Če je moje srce kamen, je pač kamen. Izkušnje pač.
In če se ti ne znaš sprijazniti s tem, ti jaz, žal, ne morem pomagat.

Soba ostaja prazna.
Pepelnik je še zdaj poln vseh cigaretnih ogorkov iz tistega dne.
Ne, ne želim se ga znebiti.
Spominja me. Spominja na življenje.
In tvoj vonj še vedno veje skozi moje misli.
Kandiran sladkor in češnje.

Razbija mi v ušesih.
Od vseh njihovih nasvetov in prepričevanj.
Pa saj imajo prav.
Prav vsi imajo prav.
Toda hudič vedno daje najslajše obljube.
Vedno najbolj dišijo.
Vedno so s tabo.

Zadnje čase grem od časa do časa v cerkev. Občudovat arhitekturo ne boga. Tako kot ti.
Včasih upam da te srečam. Skrivam se med stebri in čakam.
Pa pride mimo duhovnik in me vpraša kaj iščem.
Odgovorim mu z vsem srcem: Življenje, gospod. Življenje.
Pa saj ne razume. Že kot majhnemu so vcepili v glavo da je Bog življenje.
Ko odide se zamislim. Mogoče pa je res.
Bog je res življenje.
A kaj ko si moj Bog - Ti.

You know what I hate the most?
When we hang out and talk and then sudenly someone says your name?
I try to pretend that I didn't hear it or I just start talking with the person next to me - like nothing happened.
But then I look around and see some of them looking at me with those big eyes like they're expecting me to burts in tears or freak out. Like I'm a ticking bomb and they're waiting for it to explode. And when I see that I put on my best pretend face and smile. It hurts like hell to lie to them but it's the only way. And they buy it. They smile back and go on with conversation.
But there's that one, only one, who doesn't look away. The one who comes sit next to you and secretly takes your hand and whispers "It's gonna be alright. Hold on." The one who knows how you feel. The one who knows that everytime they mention the name you fall apart. The one who knows that you're on the edge of tears and makes up excuse to go with you so you can cry yourself out to feel a little better.
They say that things take time.

Vem da hočeš razumeti.
Toda ne moreš.

Vem da hočeš.




Časi se spreminjajo. Ljudlje se spreminjajo.

Občasni utrinki.
Danes bo meteorski dež.
Ne, nisem angel.
Daj potegni, saj ti ne bo nič.
Hočem.
Hvala.
Speed of life.
Še malo.
Pol grama.
Gobice in kukiji.
A ni ga boljšega čez sneg.
...

Čas.
Počasi.
Popravlja.
Napako.

Vedno manj te je v moji prisotnosti.
Vedno več te je v moji glavi.
Puerto Rico.


It's getting harder for me to keep myself ocupied with work for not thinking.
It's getting better.
But it still hurts like hell.

Samo pusti neka traje
ova ljubav bejbe sto ti dajem ova ljubav,
samo pusti neka traje traje.