Spomin, tako nežen in pust.
Kakor odpadli list pozne jeseni izgubljaš barvo nad toni iluzij.
Ton popolne simfnije, ki te pripelje do zloma.
Tvoje nebo je kot moje - postavljeno previsoko.
Želiš, hočeš.
Vse je samo zimski veter, ki bo izginil s prvim sončnim žarkom.
Izgubil se bo daleč na travniku neuresničenih sanj in vel skozi razblinjene ljubezni.
Postal bo žareča krogla, ki bo posrkala vse.
Potem se bo spremenila v srce.
In takrat bom jaz postala to kar hočem.
Previsoko nebo tvojih meja.

Barvne serpentine,
nepopolne,
tako kot bi vse stvari morale biti.
Razlite lestvice barvnih števil,
ki čakajo da jih nekdo prešteje.

Ekshibicija nadrealizma predstavljena na filmu.
Ekshibicija filma predstavljena v tebi.
Ti predstavljena v Ljubezni.
Ekshibicija Ljubezni predstavljena v Smrti.
Obseg naju: nedoločljiv.
Obseg sveta: določljiv.

Obseg mojega srca: enak tvojemu.

Pišem ti pesem na planjavah sveta.
Pišem ti pesem v globinah srca.
Pesem ti pišem, ker nimam nikogar, da bi mu jo pisala.
Svoboda, moja pesem te pozdravlja.
Smrt, moja pesem te ljubi.

Kdo si ti?
Kdo sem jaz?
Ti, ti si ptica v letu.
Jaz, jaz sem ptica brez kril.
Čakam na tebe. Zanašam se nate.
Da me boš dvignila v nebo.
V neskončnost.

Toda vedno ostanem na tleh.
Ti pa odletiš sama.
V neskončnost brez mene.

...
Zdaj, zdaj se ne zanašam na nikogar.
Samo na sebe.
Gradim si svoja krila
in nekoč,
ko bodo dovolj močna,
bom jaz tista, ki bo odletela v neskončnost.
Ti pa boš ostala na tleh.

Kaj je vrlina?
Zakaj ne vem kaj čutim?
Ali sploh čutim?

Kaj je vrlina?
Če ne verjamem v nič,
ali sem res tu?

Znotraj mene leži mesto zakrito,
s čarom tisočerih dimnikov.
Tukaj ne prebiva nihče.
Tukaj nikogar ne duši smog.

Pridi, povabim te v to moje mesto.
Vzami kovček, vrži v njega svojo nedolžnost in pridi.
Tukaj te čakajo sanje.
Tukaj te čaka neskončnost.

Nemirno, nevihtno nebo.
Veter odnaša pisane barve jeseni.
Voda odnaša barve mojega življenja.
Črne barve, ki še vedno dišijo po novem.

V daljavi odmevi glasu, ki vpije za menoj.
Ne obrnem se. Nočem se obrniti.
Želim samo nadaljevati.
Naprej, v prihodnost, ki zdaj ne obstaja.
Mogoče po poti zavijem na levo, v čisto iluzijo.
Mogoče mi sploh nebo treba zaviti, saj sem že tam.
Krik.
Napenjam vso telo, da se ne obrnem.
Ali se je tako počutil Orfej, ko ni slišal več stopinj?
Krik kot odmev razburkanega morja v pečinah.
Z vso močjo buta v mene. Z vso močjo me lomi.

V oknu opazim obris človeka. Človeka, ki mi pokaže smer.
Človeka, ki mi pridrži svečo in me reši teme.
Odpre mi vrata in mi ponudi njegovo življenje.
Za zdaj sem varna.

Glas je samo še šepet dežnih kapljic na steklu.
Toda še vedno naznanja, da bo treba stopiti v realnost.