Za en dan se postavi v moje čevlje.
Tiste živo rdeče, z visoko peto.
Trpi žulje in boleče gležnje.
In ne prodajaj mi nasvetov.
Zadnje so kar želim kupit od tebe.
Sicer pa nevem zakaj ti je tolko do tega, da se še obremenjuješ z mano.
Živi v svojem svetu ker za mojega ne veš kako zgleda.
In če se ti je kdaj zazdelo da ga poznaš - bil je laž.
Zgrajen v obrambo pred tabo.
Moje odločitve. MOJE!
Tebi je najlažje izrečt besede, za katere ne veš kaj pomenijo meni.
Mislim da že sama ne vem da sem najbolj patetičen človek na svetu?
Da vse svoje življenje tekam za sanjami, ki se ne bodo uresničile?
Da živim v lažeh in praznem upanju?
In če je meni všeč, mi pač je. Ni tvoja stvar. Še zdaleč ne.
Če je moje srce kamen, je pač kamen. Izkušnje pač.
In če se ti ne znaš sprijazniti s tem, ti jaz, žal, ne morem pomagat.