Cigaretni dim in zlomljena skodelica.
Koščki povsod. Preveč jih je. Predrobni so.
Nima smisla.
Tone lepila bi porabili za tole.
Ni vredno.
Nisem vredna.
Vsako noč nekdo drug.
Drug človek.
Mar veš, da ti vsak poljub ukrade delček duše?
In da z vsakim, ki te ni vreden, pada tvoja cena?
Ironija - pa ne da bi mene to zanimalo.
In zdaj naju lahko spremeni še razdalja.
Ni mi mar. Ali pa mi je. Sej nevem, kaj je boljše.
Ker je vse isto.

Tipkam. Pišem. Odpiram. Zapiram. Lepim. Odpošljem.
Danes postavljen rekord. 20min ne-mišljenja o tebi.
Potem na okensko polico poleti golob, kot da bi vedel da je že predolgo.
Se zdaj počutiš kot Bog?
Afrodita.
Ne zameri mi. Ne ignoriraj me.
Nevem - mogoče spet igram žrtev, vendar tokrat vem da je vse na meni.
Nič več nevem.
Borim se sama s sabo. S tem kar je prav. S tem kar mislijo drugi.
V drugačnosti nočem biti še bolj drugačna.
Oprosti,

toda jaz te ljubim.