V nočeh brez sapice, napolnjenih z zvoki življenja, ležim v postelji in premišljujem.
Spomini v slikah, spomini v besedah.
Spomini.
Včasih se sprehajam po sobi v svetlobi ulične svetilke, ki je tik pred tem da ugasne in preda vlogo soncu.
Sprehajam se sem ter tja, iščem te v odsevih, iščem te v zraku. Predstavljam si, kako na trebuhu spiš med mojimi rjuhami, z razkuštranimi lasmi in sanjaš.
Takrat stopim do tebe, se usedem na rob postelje in opazujem nežne valove tvojega dihanja.
S prstom sledim tvoji hrbtenici.
Pišem ti ljubezensko pismo. Na tvoj hrbet. Na tvojo nežno belo kožo.
Poljubim ti lopatici. Ni večje simfonije kot tvoje telo.
Pod oknom zahupa avto. Iluzija se razprši.
Za trenutek pomislim da je vse bilo res. A prazna postelja mi ponuja realnost.
Stopim do omare in izbrskam tisto majico.
Da, še vedno jo imam.
Nežno jo vzamem ven iz omare, se sprehodim nazaj do postelje ter se zavijem v njo.
Predstavljam si te v njej. Dišita po češnji in kandiranem sladkorju. Po ljubezni.
Razum se odklopi in jaz odplavam.
A ne traja dolgo, ko se zavem, da je vonj majice le oduren vonj spreja proti moljem.
Tvojih dišav na majici ni več.
Prav tako jih ni več v mojem srcu.

Vržem majico v kot, se zakopljem med odeje, pozabim nate in zaspim.
Pa ne za dolgo.