Kakor da gledaš lastno življenje, ki bi ga moral živeti ti sam.
Kakor da gledaš lastno srce, ki se zaljublja.
Kakor da gledaš sonce, ki po dolgi temni noči vstaja v vsej svoji slavi.

Pogledaš na desno, občutiš to, kar si mislil da nikoli več neboš.
In se sovražiš, ker si vsa ta leta lagal samemu sebi.
In ker se zavedaš, da je verjetno najboljša stvar, ki se ti je zgodila.

Sovražiš se, ker ti je življenje dalo možnost izbire a si bil premlad da bi ravnal modro.
Sovražiš se, ker si ti.

Pa vendar več ne moreš narediti nič. Predaleč je. Preteklost je predaleč.
Danes živiš za sebe. Rabil si predolgo.
Zdaj sem na vrsti jaz.

Srečno!