Ho ho hopefully

Za vrati mestnega obzidja stoji zločinec.
Za zločincem stoji kriminal ljubezni.
Za kriminalom ljubezni se skriva srce.
Za srcem ti.
Za tabo -
nihče.

Tisti nekdo je odšel s prvo lažjo.
S prvim potrebujem te.
Ostal je sam.
Na robu.
Zavedel se je, da če hoče živeti mora nekoga spustiti blizu.
Nekoga, ki ga ceni. Nekoga, ki mu je enak.

Le en sam, en samcat človek mu je vreden sveta.
Pa vendar je v noči ugotovil, da ni vredno.
Ne, počakaj, mogoče je.
Razdvojen je med resnice. Ne ve več, kaj izbrati.
Ne več kaj naj stori. Ne najde izhoda.

Pozablja že dolgo. A še ni zmožen popolnoma pretrgati vezi. Raje uživa v bolečinah spominjanja. Pušča odprte rane. Strelja se znova in znova skozi srce.

Upa. Da bo pozabil. Da bo prišel nekdo drug.

Kaj pa, če pozabi in ne bo nikogar drugega da bi zapolnil to luknjo - ni vredno. Če ne pozabi in pride nekdo drug, je vredno?

(uničil ga bo. In zgodba se bo ponovila.)

"Show me a hero, and I’ll write you a tragedy."
AU MILIEU DE L’HIVER, J’AI TROUVÉ QU’IL Y AVAIT, EN MOI, UN ÉTÉ INVINCIBLE. ET CELA ME REND HEUREUX. CAR IL EST DIT QUE PEU IMPORTE À QUEL POINT LE MONDE POUSSE CONTRE MOI, EN MOI, IL Y A QUELQUE CHOSE DE PLUS FORT. QUELQUE CHOSE DE MIEUX, POUSSANT DROIT DE RETOUR.
Doubt. sobota, 1. maj 2010, 13:13 Za vrati mestnega obzidja stoji zločinec. Za zločincem stoji kriminal ljubezni. Za kriminalom ljubezni se skriva srce. Za srcem ti. Za tabo - nihče. Tisti nekdo je odšel s prvo lažjo. S prvim potrebujem te. Ostal je sam. Na robu. Zavedel se je, da če hoče živeti mora nekoga spustiti blizu. Nekoga, ki ga ceni. Nekoga, ki mu je enak. A v temni noči s pridihom dežja je ugotovil, da ga bo nekdo enak njemu uničil. S prvim vetrom bo pustil za njim vse za kar mu je mar. Vse kar ljubi. Zaradi lastne negotovosti, se bo raje vse življenje spraševal kako bi bilo, namesto da bi živel. Namesto da bi dihal - da bi njegovo srce bilo skupaj z drugim. Tistim, ki ga čuti. Kajti čuti ga on sam. A ni zmožen. Da, mogoče zato ker se boji izstopati. Narediti prvi korak v svoje življenje. Raje živi brez sočloveka, kot pa tvega bolečino. Da, ta ga je že preveč stala. Uničila mu je življenje. Uničila mu je dušo. Ljudje so mu postali enaki nič. On je postal nič. Le en sam, en samcat človek mu je vreden sveta. Pa vendar je v noči ugotovil, da ni vredno. Ne, počakaj, mogoče je. Razdvojen je med resnice. Ne ve več, kaj izbrati. Ne več kaj naj stori. Ne najde izhoda. Pa saj. Kaj naj bi bil nardil? Rekel da, izpadel kot bedak, ker ljubi, bil naslednji dan v bolečinah ali rekel ne, in se sekal celo življenje, ker ni rekel da, in bil prav tako v bolečinah? Raje ni spregovoril, v glavi ustvaril scenarije življenje in odjadral v njih. Vstal je in brez besed odšel. Ni se bil zmožen soočiti z realnostjo. In sedaj sameva v sobi. Opazuje zaprašene slike njiju in se sprašuje, če bo kdaj pozabil. Pozabiti - ali ne. Pozablja že dolgo. A še ni zmožen popolnoma pretrgati vezi. Raje uživa v bolečinah spominjanja. Pušča odprte rane. Strelja se znova in znova skozi srce. Niha. Upa. Da bo pozabil. Da bo prišel nekdo drug. Kaj pa, če pozabi in ne bo nikogar drugega da bi zapolnil to luknjo - ni vredno. Če ne pozabi in pride nekdo drug, je vredno? (uničil ga bo. In zgodba se bo ponovila.) Kako uživa v tragediji sebe.	Welcome soul searches. Layout: Ho ho hopefully Browser: Mozilla Firefox Screen: 1280X800 It's not just something you take, it's given. . Mémoires oktober 2009 november 2009 december 2009 januar 2010 februar 2010 marec 2010 april 2010 maj 2010 junij 2010 julij 2010 avgust 2010 september 2010 oktober 2010 november 2010 december 2010 januar 2011 februar 2011 marec 2011 avgust 2011 september 2011 oktober 2011 november 2011 december 2011 januar 2012 februar 2012 marec 2012 april 2012 junij 2012 avgust 2012 september 2012 oktober 2012 november 2012 december 2012 januar 2013
Layout by tues day night