V nočeh brez sapice, napolnjenih z zvoki življenja, ležim v postelji in premišljujem.
Spomini v slikah, spomini v besedah.
Spomini.
Včasih se sprehajam po sobi v svetlobi ulične svetilke, ki je tik pred tem da ugasne in preda vlogo soncu.
Sprehajam se sem ter tja, iščem te v odsevih, iščem te v zraku. Predstavljam si, kako na trebuhu spiš med mojimi rjuhami, z razkuštranimi lasmi in sanjaš.
Takrat stopim do tebe, se usedem na rob postelje in opazujem nežne valove tvojega dihanja.
S prstom sledim tvoji hrbtenici.
Pišem ti ljubezensko pismo. Na tvoj hrbet. Na tvojo nežno belo kožo.
Poljubim ti lopatici. Ni večje simfonije kot tvoje telo.
Pod oknom zahupa avto. Iluzija se razprši.
Za trenutek pomislim da je vse bilo res. A prazna postelja mi ponuja realnost.
Stopim do omare in izbrskam tisto majico.
Da, še vedno jo imam.
Nežno jo vzamem ven iz omare, se sprehodim nazaj do postelje ter se zavijem v njo.
Predstavljam si te v njej. Dišita po češnji in kandiranem sladkorju. Po ljubezni.
Razum se odklopi in jaz odplavam.
A ne traja dolgo, ko se zavem, da je vonj majice le oduren vonj spreja proti moljem.
Tvojih dišav na majici ni več.
Prav tako jih ni več v mojem srcu.

Vržem majico v kot, se zakopljem med odeje, pozabim nate in zaspim.
Pa ne za dolgo.

To you, I only exist when you drink.
But to me, you exist every second regardless of my sobriety or drunkenness.

I know in the back of my mind that life would be so much easier if I never talked to you again. If I shut you out of my life and moved on, I could finally get over you. But you're the only thing that makes me happy, whether it's right or wrong, and I don't have the strength to give up on that.



And I love you. I shouldn't because you hurt me so badly but I can't help it.
I love you.

Še vedno razločim tvoj parfum med množico ljudi.

Kakor da gledaš lastno življenje, ki bi ga moral živeti ti sam.
Kakor da gledaš lastno srce, ki se zaljublja.
Kakor da gledaš sonce, ki po dolgi temni noči vstaja v vsej svoji slavi.

Pogledaš na desno, občutiš to, kar si mislil da nikoli več neboš.
In se sovražiš, ker si vsa ta leta lagal samemu sebi.
In ker se zavedaš, da je verjetno najboljša stvar, ki se ti je zgodila.

Sovražiš se, ker ti je življenje dalo možnost izbire a si bil premlad da bi ravnal modro.
Sovražiš se, ker si ti.

Pa vendar več ne moreš narediti nič. Predaleč je. Preteklost je predaleč.
Danes živiš za sebe. Rabil si predolgo.
Zdaj sem na vrsti jaz.

Srečno!

Za vrati mestnega obzidja stoji zločinec.
Za zločincem stoji kriminal ljubezni.
Za kriminalom ljubezni se skriva srce.
Za srcem ti.
Za tabo -
nihče.

Tisti nekdo je odšel s prvo lažjo.
S prvim potrebujem te.
Ostal je sam.
Na robu.
Zavedel se je, da če hoče živeti mora nekoga spustiti blizu.
Nekoga, ki ga ceni. Nekoga, ki mu je enak.

Le en sam, en samcat človek mu je vreden sveta.
Pa vendar je v noči ugotovil, da ni vredno.
Ne, počakaj, mogoče je.
Razdvojen je med resnice. Ne ve več, kaj izbrati.
Ne več kaj naj stori. Ne najde izhoda.

Pozabiti - ali ne.

Pozablja že dolgo. A še ni zmožen popolnoma pretrgati vezi. Raje uživa v bolečinah spominjanja. Pušča odprte rane. Strelja se znova in znova skozi srce.

Niha.

Upa. Da bo pozabil. Da bo prišel nekdo drug.

Kaj pa, če pozabi in ne bo nikogar drugega da bi zapolnil to luknjo - ni vredno. Če ne pozabi in pride nekdo drug, je vredno?

(uničil ga bo. In zgodba se bo ponovila.)

Kako uživa v tragediji sebe.