Ljudje se te spomnijo ko brije mrzel veter in ga preklinjajo.
A zdaj ga že dolgo ni bilo.
In ti izginjaš kot peruti nebes.

Pridi mrzel Veter!
Ljudje te včasih vseeno potrebujejo,
čeprav si hladen in brezčuten.
Jaz zate gojim ljubezen.
In ti brezčutno greješ mi srce,
čeprav te sovražim.
Sovražim kako me delaš mrzlo,
kako me počasi ubijaš.

Pojdi zdaj!
Dovolj te je bilo.
Na vzhodu vstaja nekdo drug.
Ta ne bo hladen in brezčuten.
A kaj mi to pomaga, Veter,
ko te vedno hočem nazaj,
četudi sije novo Sonce?!

Pojdi Veter!
A se vedno vrni!