Spomin, tako nežen in pust.
Kakor odpadli list pozne jeseni izgubljaš barvo nad toni iluzij.
Ton popolne simfnije, ki te pripelje do zloma.
Tvoje nebo je kot moje - postavljeno previsoko.
Želiš, hočeš.
Vse je samo zimski veter, ki bo izginil s prvim sončnim žarkom.
Izgubil se bo daleč na travniku neuresničenih sanj in vel skozi razblinjene ljubezni.
Postal bo žareča krogla, ki bo posrkala vse.
Potem se bo spremenila v srce.
In takrat bom jaz postala to kar hočem.
Previsoko nebo tvojih meja.